Liber censuum
Liber censuum Romanæ ecclesiæ (slovensko Popisna knjiga Rimske cerkve), znana tudi kot Cencijev kodeks,[1] je popis prihodkov papeštva od nepremičnin od leta 492 do 1192, ki je prvotno obsegal osemnajst zvezkov. Zapis vključuje nastanek apostolske zbornice[2] in učinke gregorijanske reforme.[3] Delo predstavlja "najnovejši in najbolj verodostojen poskus v nizu poskusov, ki se začnejo v 11. stoletju, da bi rimska cerkev vodila natančen popis svojih finančnih terjatev".[4] Po mnenju zgodovinarja J. Rousseta de Pina je bila knjiga "najučinkovitejši instrument in [...] najpomembnejši dokument cerkvene centralizacije" v srednjem veku.[4]
Michael Ott meni, da je Liber censuum "morda najdragocenejši vir za zgodovino papeške ekonomije v srednjem veku".[5]
Zgodovina
urediDokument ima svoje korenine v poliptihu papeža Gelazija I., ki je nastal ob koncu 5. stoletja in se nadaljeval v naslednjih štirih stoletjih.[3] Pravi Liber censuum sta leta 1192 sestavila Cencio, bodoči papež Honorij III., takrat komornik papeža Klemna III. in papeža Celestina III., in njegov pomočnik Viljem Rofio, pisar papeške zbornice.[6] Dokument je zbral podatke iz Collectio canonum kardinala Deusdedita (1087), Liber politicus kanona sv. Petra Benedikta (okoli 1140), dosjeje nekdanjega komornika Bosona (1149–1178) in Gesta pauperis scolaris kardinala Albina (1188).[6] Liber censuum vključuje tudi podatke iz takratnega splošnega popisa in preglednice najemnin cerkvenih posesti, organizirane po škofijah.[7]
Najzgodnejši dokumentarni dokazi za rabo takšnega dokumenta o papeških lastninskih pravicah segajo v pismo papeža Aleksandra III. leta 1163/1164 opatu Lagny-sur-Marne, v katerem je zahteval letno plačilo ene unče zlata, dolgovanega po "nekem zapisu v knjigah apostolskega sedeža".[4] Opat je plačilo zavrnil in ni dokazov, da je Aleksander III. zahtevo nadaljeval.[4] Takšni primeri so verjetno tisto, kar Cencio omenja v predgovoru Liber censuum kot "nemajhna škoda in izguba", ki jo je utrpela Cerkev, ker so prejšnji zapisi " nepopolni in niso niti napisani niti urejeni verodostojno".[4] Omeniti je treba tudo to, da je bil Liber censuum sestavljen v času, ko je papeško dediščino ogrožal cesar Svetega rimskega cesarstva in so bila posamezna plačila iz virov po vsej Evropi zmanjšana zaradi izogibanja plačnikov in neučinkovitosti apostolske zbornice.[4]
Vsebina
urediOsemnajst zvezkov Liber censuum je razdeljenih na popise in preglednice najemnin (zv. 1-7), sezname škofij in samostanov, ki jih neposredno upravlja Sveti sedež (zv. 8), Mirabilia, mitski opis mesta Rima (zv. 9),[8] različico Ordo romanus (zv. 10-11), papeške kronike (zv. 12-13) in sezname prepisov listin (zv. 14-18).[9]
Datacija Liber censuum v leto 1192 se ujema z datumom, navedenim v predgovoru dela, čeprav je ta datum morda točen samo za evidenco davkov, dolgovanih Svetemu sedežu.[10] Vita Gregorii IX., na primer, je bila vstavljena v kodeks Liber censuum med letoma 1254 in 1265, verjetno med letoma 1255 in 1261, ko je bil komornik Niccolò, nečak papeža Gregorja IX.[11]
Avtor je Liber censuum opisal kot "avtoritativni seznam samostanov, bolnišnic [...] mest, gradov, gospostev [...] kraljev in knezov, ki pripadajo jurisdikciji in lastnini sv. Petra in svete rimske cerkve ter dolgovanih davkov in zneskov, ki bi jih morali plačati".[6]
Popis je vključeval tudi seznam cerkva, opatij in škofij ter nekaj izvirnih potrdil o prejemkih in plačilih.[12]
Vrednost pravic, zapisanih v Liber censuum, je težko natančno količinsko opredeliti. V vsakem primeru je malo verjetno, da bi bile terjatve plačane v celoti.[13] V. Pfaff, ki je preučeval zgodovinske menjalne tečaje, je vrednost prihodkov, navedenih v Liber censuum, ocenil na 1214 unč zlata, kar bi predstavljalo manj kot 5 % letnega dohodka Riharda I. Angleškega.[13] Ob tem je treba omeniti, da Liber censuum ne vključuje vseh virov papeških prihodkov, zlasti ne tistih, zbranih v naravi, in prihodkov rimskih bazilik.[13]
Sklici
uredi- ↑ Gregorovius, 1896, str. 645.
- ↑ Charles Herbermann, ur. (1913). "Apostolic Camera". Catholic Encyclopedia. New York: Robert Appleton Company.
- ↑ 3,0 3,1 Levillain, 2002, str. 940.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 Robinson, 1990, str. 262.
- ↑ Charles Herbermann, ur. (1913). "Pope Honorius III" . Catholic Encyclopedia. New York: Robert Appleton Company.
- ↑ 6,0 6,1 6,2 Robinson, 1990, str. 261.
- ↑ Levillain, 2002, str. 940-941.
- ↑ Charles Herbermann, ur. (1913). "Mirabilia Urbis Romæ". Catholic Encyclopedia. New York: Robert Appleton Company.
- ↑ Levillain, 2002, str. 941.
- ↑ Bolton and Duggan, 2003, str. 55.
- ↑ Andrews in drugi, 2004, str. 154.
- ↑ Wiedemann, Benedict G.E. (9. maj 2018). The Character of Papal Finance at the Turn of the Twelfth Century (PDF). English Historical Review. Vol. CXXXIII. Oxford University Press. str. 504. doi:10.1093/ehr/cey104. ISSN 1477-4534.OCLC 1053710847. Pridobljeno 14. maja 2021.
- ↑ 13,0 13,1 13,2 Morris, 1991, str. 215.
Viri
uredi- Andrews, Frances, Bolton, Brenda, Egger, Christopher, and Rousseau, Constance M. 2004. Pope, Church and City: Essays in Honour of Brenda M. Bolton. BRILL. ISBN 90-04-14019-0.
- Boespflug, Thérèse. Phillipe Levillain (ed.). 2002. The Papacy: An Encyclopedia. Routledge. ISBN 0-415-92228-3.
- Bolton, Brenda, and Duggan, Anne. 2003. Adrian IV, the English Pope, 1154-1159: Studies and Texts. Ashgate Publishing, Ltd. ISBN 0-7546-0708-9.
- Ferdinand Gregorovius. 1896. History of the City of Rome in the Middle Ages. G. Bell & sons.
- Morris, Colin. 1991. The Papal Monarchy: The Western Church from 1050 to 1250. Oxford University Press. ISBN 0-19-826925-0.
- Reynolds, Roger Edward, Cushing, Kathleen G., and Gyug, Richard. 2002. Ritual, Text, and Law. Ashgate Publishing, Ltd. ISBN 0-7546-3869-3.
- Robinson, Ian Stuart. 1990. The Papacy, 1073-1198: Continuity and Innovation. Cambridge University Press. ISBN 0-521-31922-6.